»Ljudje so zaprti kot školjke, kot pozabljeno vino v kotu kleti. Utrujeni so, še več, imam občutek, da se počutijo zlorabljene. Zlorabljene od medijev, od politike, od znanosti. Od vseh delov družbe, ki so jim včasih, če ne že zaupali, vsaj podzavestno verjeli.«
»Najbrž bo ta virus tako ali drugače izzvenel, ampak to bodo površno zašite rane na močno, močno zveriženem truplu družbe, ki ga ta epidemija pušča za sabo. In ko še umetnost dreza v te rane, odziv ne more biti drugo kot upor. Gnus?«
»Občutje obupa, ki je povsod okrog nas in ki je v Novi Gorici navzoče že nekaj časa, med izobraženimi in neizobraženimi, nezaposlenimi in zaposlenimi, med mladino in starostniki, sploh pa med prekarnimi delavci in samozaposlenimi ustvarjalci, ki se izgubljajo v nekreativnosti mesta, smo poskušali transformirati v upanje, vero, v pozitivno, ustvarjalno atmosfero, ki formira skupnost in bogati posameznika.«
